Politike odprte znanosti in ravnanja z raziskovalnimi podatki po svetu

Background by Sumanley xulx from Pixabay

Gibanje za odprto znanost in javno deljenje raziskovalnih rezultatov, vključno z raziskovalnimi podatki, ni samo evropska posebnost. Na primer, kOAlicija S trenutno vključuje 19 nacionalnih agencij financerk iz 17 držav, 4 fundacije in 4 mednarodne organizacije z vsega sveta. Države članskih organizacij zunaj Evropske unije vključujejo Jordanijo, Južno Afriko, Kanado, Norveško, Veliko Britanijo, Zambijo in ZDA. Gibanje za odprto znanost je močno tudi v nekaterih drugih državah, katerih organizacije financerke niso del kOAlicije S, na primer v Avstraliji, Indiji, na Kitajskem in v državah Latinske Amerike. V tem članku si bomo ogledali politike odprte znanosti in ravnanja z raziskovalnimi podatki v nekaterih ključnih državah in regijah zunaj Evropske unije. Politike ostalih držav si lahko ogledate v registru ROARMAP.

Afrika

South African Medical Research Council in zambijski National Science and Technology Council sta člana kOAlicije S. To pomeni, da morajo znanstveniki iz teh dveh držav pri objavljanju raziskovalnih rezultatov upoštevati načela Načrta S. Gibanje za odprto znanost pa je prisotno tudi drugod po Afriki. Leta 2016 je zaživel pilotni vseafriški projekt African Open Science Platform, ki ga je financiral južnoafriški Department of Science and Innovation, gostila Academy of Science of South Africa in koordinirala organizacija CODATA (Committee on Data of the International Science Council).

Leta 2018 je bil pilotni projekt nadgrajen v polno platformo z istim imenom, katere namen je zbrati in koordinirati ideje, ljudi, institucije in vire, ki so potrebni za promocijo in napredek odprte znanosti v Afriki in za Afriko. Afriška platforma odprte znanosti danes obsega šest iniciativ:

  • zvezno mrežo računalniške infrastrukture in storitev;
  • programska orodja in svetovanje o politikah in praksah ravnanja z raziskovalnimi podatki;
  • Inštitut za podatkovno znanost in umetno inteligenco;
  • prioritetne aplikativne programe, npr. mesta, bolezni, biosfera, kmetijstvo;
  • mrežo za izobraževanje in veščine na področju podatkov in informacij;
  • mrežo za odprti dostop do znanosti in dialog.

Projekt je trenutno v teku.

Avstralija in Nova Zelandija

Leta 2003 je Queensland University of Technology kot prva univerza na svetu sprejela institucionalno politiko odprtega dostopa, s katero so raziskovalci postali obvezani odlagati znanstvene članke v univerzitetni repozitorij QUT ePrints. Leta 2006 je avstralska vlada podpisala dokument OECD Recommendation Concerning Access to Research Data from Public Funding.

Glavni avstralski agenciji financerki, Australian Research Council in National Health and Medical Research Council, sta vpeljali politike odprtega dostopa v letih 2013 in 2014, takrat sicer še neobvezne. Avstralski raziskovalni svet je leta 2021 svojo politiko reformiral, tako da morajo zdaj raziskovalci, ki jih financira, v 12 mesecih po objavi odpreti vse raziskovalne rezultate po zeleni poti, če jih že izvorno niso objavili v odprtem dostopu. Med raziskovalne rezultate ne šteje raziskovalnih podatkov. Nacionalni svet za zdravstvene in medicinske raziskave od leta 2018 dalje vodi enako politiko, s tem da raziskovalce spodbuja k javni objavi raziskovalnih podatkov, a jih k temu ne zavezuje.

Novozelandska vlada od leta 2010 vodi politiko odprtega dostopa do lastnih del, vendar ne zahteva podobnih ukrepov od ostalih delov javnega sektorja, vključno s terciarnim izobraževanjem in agencijami financerkami. Šest od osmih novozelandskih univerz je prostovoljno uvedlo institucionalne politike odprtega dostopa, pojavljajo pa se tudi pobude interesnih skupin, kot je npr. The Tasman Declaration on Open Research iz leta 2013.

Leta 2013 je bilo ustanovljeno interesno združenje Australian Open Access Support Group, ki se je po pridružitvi Nove Zelandije leta 2015 preimenovala v Australasian Open Access Strategy Group, leta 2021 pa v današnjo organizacijo Open Access Australasia. Glavni namen organizacije je promocija ter zagovorništvo odprtega dostopa v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Vanjo je vključenih 28 avstralskih in novozelandskih univerz, avstralska sekcija Creative Commons, Tohatoha Aotearoa Commons, Australian Library and Information Association, Australian Digital Alliance in Wikimedia Australia.

Indija

Leta 2006 je National institute of Technology, Rourkela sprejel prvo institucionalno politiko odprtega dostopa v Indiji. Leta 2009 je politiko odprtega dostopa do raziskovalnih rezultatov iz javno financiranih raziskav sprejel prvi financer, tj. Council of Scientific and Industrial Research. Sledili so Indian Council of Agricultural Research leta 2013 ter Oddelek za biotehnologijo in Oddelek za znanosti in tehnologijo indijskega Ministrstva za znanost in tehnologijo leta 2014. Od leta 2020 je v pripravi nova indijska strategija Science, Technology and Innovation Policy 2020.

Osnutek politike je zelo ambiciozen in predvideva sledeče ukrepe:

  • vzpostavitev Nacionalnega observatorija za znanost, tehnologijo in inovacije, ki bo deloval kot centralni repozitorij za vse vrste znanstvenega gradiva, ki ga bodo ustvarili indijski raziskovalci, ter kot informacijsko in infrastrukturno vozlišče;
  • vzpostavitev Indijskega arhiva znanstvenih in tehnoloških raziskav, ki bo zagotavljal dostop do vseh rezultatov javno financiranih raziskav (vključno z znanstvenimi članki, raziskovalnimi podatki, podpornim gradivom, protokoli, preglednimi članki, konferenčnimi povzetki, znanstvenimi monografijami, knjižnimi poglavji ipd.);
  • vzpostavitev odprtega dostopa do podatkov iz javno financiranih raziskav, ki bo omogočala javni dostop do raziskovalnih podatkov po načelih FAIR, razen v primeru upravičenih izjem (zasebnost, nacionalna varnost in varstvo intelektualne lastnine), ki pa bodo vseeno dovoljevale omejen dostop do občutljivih podatkov (npr. prek anonimizacije ali avtorizacije);
  • vzpostavitev politike odprtega dostopa do znanstvenih publikacij iz javno financiranih raziskav, ki predvideva deponiranje recenziranih (izjemoma nerecenziranih) rokopisov v institucionalni ali centralni repozitorij takoj po sprejetju znanstvenih člankov v objavo (t.i. zeleni odprti dostop);
  • pristop “En narod, ena naročnina”, v okviru katerega namerava indijska vlada z znanstvenimi založniki izpogajati odprti dostop do znanstvenih publikacij za vse prebivalce Indije v zameno za eno centralno koordinirano plačilo;
  • povečanje prepoznavnosti, vidnosti in dosegljivosti indijskih publikacij, npr. prek digitalizacije tiskanih publikacij, ter preprečevanje objav v lažnih znanstvenih revijah;
  • vzpostavitev odprtega dostopa do javno financirane raziskovalne infrastrukture, tj. laboratorijev, instrumentov, informacijsko-komunikacijskih tehnologij, umetne inteligence in visoko zmogljivih računalnikov;
  • vzpostavitev odprtega dostopa do izobraževalnih virov pod minimalno restriktivno odprto licenco z možnostjo priznavanja avtorstva in prevodov (še posebej v regionalne jezike);
  • vzpostavitev javnega dostopa do knjižnic na javno financiranih institucijah v okvirih razumnih varnostnih protokolov; vzpostavitev javnega dostopa do prostorov za učenje in zbiranje (vključno s konferenčnimi sobami in ostalimi prostori za izmenjavo idej), še posebej osebam s posebnimi potrebami.

V Indiji je močno tudi nevladno gibanje za odprto znanost. Leta 2011 je bilo ustanovljeno združenje Open Access India, katerega namen je promocija odprtega dostopa, odprtih podatkov in odprtega izobraževanja v Indiji. Leta 2017 je pripravilo dokument National Open Access Policy ter ga predložilo Ministrstvu za človeške vire ter Ministrstvu za znanost in tehnologijo. Leta 2018 je objavilo dokument Delhi Declaration on Open Access, ki jo je podprlo več kot 100 podpisnikov z vsega sveta. Združenje je zaslužno tudi za vzpostavitev repozitorijev za predobjave IndiaRxiv in AgriXiv.

Kitajska

Chinese Academy of Sciences (CAS) je že leta 2004 podpisala dokument Berlin Declaration on Open Access to Knowledge in the Sciences and Humanities. CAS in Natural Science Foundation of China (NSFC) sta leta 2014 vpeljali politiki zelenega odprtega dostopa. NSFC zahteva, da raziskovalci recenzirane rokopise vseh člankov, ki so rezultat njenega projektnega financiranja, deponirajo v njen Repozitorij temeljnih raziskav (Basic Research Repository). CAS po drugi strani zahteva deponiranje recenziranih rokopisov vseh javno financiranih znanstvenih raziskav, ne glede na vir financiranja, v institucionalne repozitorije (vsaka članica CAS ima svojega). Obe instituciji dopuščata možnost 12-mesečnega embarga. Vsi kitajski financerji, vključno z Ministrstvom za izobraževanje ter Ministrstvom za znanost in tehnologijo, dopuščajo tudi, da raziskovalci s projektnim denarjem pokrijejo pristojbine za zlati odprti dostop (article processing charges, APC).

Svoje repozitorije za znanstvene publikacije ustanavljajo tudi kitajske univerze, trenutno jih je to storilo že več kot 50. National Foundation for Social Sciences of China pa od leta 2013 razvija infrastrukturni projekt National Social Science Database, ki gosti več kot 1000 kitajskih znanstvenih revij s področja družboslovja in humanistike.

Leta 2018 so National Science Library, National Science and Technology Digital Library in NSFC objavile vsaka svojo uradno izjavo v podporo Načrtu S ter iniciativi OA2020. Čeprav nobena kitajska institucija zaenkrat še ni podpisala Načrta S, pa Kitajska prepoznava, da je odprti dostop do znanstvenih publikacij v njenem nacionalnem interesu, predvsem tehnološkem.

Leta 2018 je kitajski Državni svet sprejel dokument Measures for Managing Scientific Data, splošna pravila, ki naslavljajo npr. upravljanje s celotnim življenjskim ciklom podatkov, zagotavljanje trajne podpore podatkovnemu ekosistemu in posebnim podatkovnim programom, jasno opredelitev avtorskih pravic za podatke, varnostne vidike ter odgovornost za dolgoročno podatkovno skrbništvo. Ukrepi predvidevajo in spodbujajo odprto deljenje raziskovalnih podatkov.

Malezija

Malezijsko Ministrstvo za znanost, tehnologijo in inovacije je leta 2019 začelo s pilotnim projektom Malaysia Open Science Platform. Namen pobude je strateška preobrazba in krepitev sodelovanja v malezijskem znanstvenem in tehnološkem ekositemu. Ključni cilj pobude je razvoj zaupanja vredne platforme, ki bo omogočila dostopnost in skupno rabo raziskovalnih podatkov kot dragocenega nacionalnega bogastva ter bo usklajena z nacionalnimi prednostnimi nalogami in najboljšimi mednarodnimi praksami.

Člani Nacionalnega zavezništva za Malezijsko platformo odprte znanosti so:

  • Malezijska enota za upravno posodobitev in načrtovanje upravljanja (Malaysian Administrative Modernization and Management Planning Unit),
  • Malezijski informacijski center za znanost in tehnologijo pri Ministrstvo za energijo, znanost, tehnologijo, okolje in podnebne spremembe,
  • Ministrstvo za izobraževanje,
  • Malezijska raziskovalna univerzitetna mreža,
  • Malezijska raziskovalna in izobraževalna mreža,
  • Akademija znanosti Malezije,
  • Univerza v Malaji,
  • Regionalni urad Mednarodnega znanstvenega sveta za Azijo in Pacifik.

Trenutno je v teku triletni projekt (2020–2022) petih malezijskih raziskovalnih univerz, ki ga financira Ministrstvo za znanost, tehnologijo in inovacije in izvaja Akademija znanosti Malezije. Projekt se osredotoča na tri področja, in sicer priporočila, osveščanje in izgradnjo kapacitet ter infrastrukturo. V sklopu prvega področja je predvidena priprava nacionalnih smernic o odprti znanosti, v katero bodo vključeni deležniki po vsej državi, ter izvedbo študije o pokrajini odprte znanosti v Maleziji. V sklopu drugega področja je predviden razvoj usposabljanja za vlogo podatkovnih knjižničarjev oz. kuratorjev, namenjen predvsem knjižničarjem. V sklopu tretjega področja je predviden razvoj tehničnih specifikacij in prototipa Malezijske platforme odprte znanosti.

Latinska Amerika

V nasprotju z večino preostalega sveta države Latinske Amerike že več kot desetletje vodijo sistem diamantnega odprtega dostopa, tj. nekomercialne infrastrukture za odprto objavljanje, kjer znanstveno založništvo upravljajo raziskovalne institucije ali njihova združenja. Produkcija, objavljanje, distribucija in dostop do raziskovalne literature za raziskovalce ne predstavljajo dodatnih stroškov, saj se pokrivajo iz javnih virov za financiranje izobraževanja in raziskav. Prva od takšnih založniških platform, SciELO (Scientific Electronic Library Online), je bila ustanovljena leta 1997 v Braziliji, danes pa je prerasla v združenje 16 držav iz pretežno Latinske Amerike, pa tudi Evrope in Afrike. Druge pomembne mednarodne platforme so npr. Redalyc, Latindex, CLACSO, La Referencia in AmeliCA. Te platforme zagotavljajo programsko opremo, interoperabilnost, vidnost in najdljivost raziskovalnega dela Latinske Amerike. S tega stališča Načrt S, ki se opira na komercialne založniške hiše, predstavlja celo korak nazaj pri zagotavljanju odprtega dostopa do raziskovalnih del ter nesorazmerno finančno breme za latinskoameriške države.

Ker je v Latinski Ameriki infrastruktura za odprti dostop vzpostavljena že dolgo, te države spodbujajo tudi odprti dostop do raziskovalnih podatkov. Mnoge so že sprejele nacionalne ali institucionalne politike ravnanja z raziskovalnimi podatki ter vzpostavljajo nacionalne ali institucionalne podatkovne repozitorije, kot so npr. brazilski Dados Abertos CAPES, čilski Datos Cientificos Abertos, kolumbijski Datos CEDE – Universidad de los Andes itd. Več o ravnanju z raziskovalnimi podatki v državah Latinske Amerike si lahko preberete na spletni strani projekta LEARN.

Kanada

Fonds de recherche du Québec (FRQ), ena od kanadskih vladnih agencij za financiranje znanosti, je članica kOAlicije S. Ostale agencije so National Research Council (NRC), Canadian Institutes of Health Research (CIHR), Natural Sciences and Engineering Research Council (NSERC) ter Social Sciences and Humanities Research Council (SSHRC).

NRC je politiko odprtega dostopa vpeljal leta 2009. Raziskovalce spodbuja k odlaganju recenziranih rokopisov v agencijski repozitorij NPARC po izteku založniškega embarga (zeleni odprti dostop), vendar jih k temu ne zavezuje. Trenutno izvaja akcijski načrt za odprto znanost, s katerim namerava okrepiti dejavnosti na področju odprtega dostopa do raziskovalnih publikacij in podatkov.

CIHR je samostojno politiko odprtega dostopa vpeljal leta 2008, leta 2015 pa je skupaj z NSERC in SSHRC sprejel strategijo Tri-Agency Open Access Policy on Publications. V njej agencije zahtevajo, da raziskovalci v 12 mesecih po objavi odprejo znanstvene publikacije, ki so bile ustvarjene z njihovim financiranjem, in sicer po bodisi zeleni bodisi zlati poti. Pristojbine za zlati odprti dostop (APC) upoštevajo kot upravičene projektne stroške.

CIHR od raziskovalcev, ki jih financira, poleg tega zahteva, da:

  • deponirajo podatke bioinformacijskih raziskav ter atomske in molekulske koordinate v primerno javno podatkovno bazo (npr. genska zaporedja v GenBank) takoj po objavi raziskovalnih rezultatov;
  • hranijo izvorne podatkovne sete za najmanj pet let po izteku financiranja, ne glede na to, ali so bili podatki objavljeni ali ne. Raziskovalci morajo upoštevati tudi politike in prakse svojih raziskovalnih institucij ter etičnih komisij glede hrambe in varstva raziskovalnih podatkov.

Institucionalne politike odprtega dostopa je do sedaj vpeljalo tudi 12 kanadskih univerz.

ZDA

Štiri nevladne organizacije s sedežem v ZDA, ki financirajo znanstvene raziskave, so trenutno članice kOAlicije S: Aligning Science Across Parkinson’s, Bill & Melinda Gates Foundation, Howard Hughes Medical Institute in Templeton World Charity Foundation.

Leta 2008 so ZDA sprejele zakon, ki je zahteval, da se vse publikacije na podlagi raziskav, ki jih financirajo National Institutes of Health (NIH), arhivirajo v javno dostopnem repozitoriju PubMedCentral najkasneje v enem letu po objavi. Ta zakon je odprl pot za zeleni odprti dostop v ZDA.

Po dveh neuspelih poskusih ameriškega kongresa v letih 2012 in 2013, da bi enako politiko, kot velja za NIH, uzakonili tudi za ostala zvezna telesa, je Bela hiša leta 2013 izdala direktivo, da morajo vse zvezne agencije s proračuni za raziskovanje in razvoj v vrednosti vsaj 100 milijonov USD vpeljati politike odprtega dostopa do publikacij in podatkov iz raziskav, ki jih financirajo. Do leta 2019 je zahteve po vzpostavitvi repozitorijev, vpeljavi načrtov za ravnanje z raziskovalnimi podatki ter preverjanju izpolnjevanja zahtev delno ali v celoti izpolnilo skupno 19 agencij financerk in ministrstev. Povzetek trenutnega stanja si lahko preberete na spletni strani ameriškega zveznega urada U.S. Government Accountability Office.

Leta 2020 je Bela hiša nadaljevala posvetovanja z deležniki kot podlago za sprejetje nacionalne politike odprtega dostopa. Administracija predsednika Joeja Bidna je 25. 8. 2022 odredila, da morajo zvezne agencije do konca leta 2025 v odprtem dostopu brezplačno objaviti vse javno financirane publikacije takoj po objavi končnega recenziranega rokopisa (postprint). Odprto morajo objaviti tudi podatke, na katerih temeljijo te publikacije, in sicer “brez odlašanja”.

Podrobnosti novih ukrepov, vključno s financiranjem odprtega dostopa, za zdaj sicer ostajajo nedorečene. Znano je, da krepi ne predvidevajo ene same poti do odprtega dostopa, npr. izključno prek objavljanja v zlatih revijah. Raziskovalci, ki objavljajo v naročniških revijah, bodo imeli možnost objaviti končni recenzirani rokopis (postprint) v javnem repozitoriju ali na drugem podobnem mestu, ki ga bo odobrila agencija. Znanstveni založniki pa bodo za plačilnim zidom še vedno lahko ohranili svoje založniško oblikovane publikacije (version of record, VoR). Vsaka zvezna agencija mora oblikovati svojo politiko odprtega dostopa do konca leta 2024 in jo uvesti do konca leta 2025.

Institucionalne politike odprtega dostopa je do sedaj uvedlo skupno 143 raziskovalnih organizacij ali njihovih podenot, vključno z nekaterimi najprestižnejšimi univerzami, kot so Caltech, Cornell, Duke, Emory, Harvard, Johns Hopkins, MIT, Princeton in Penn State.

 

Nazadnje spremenjeno: 31. 8. 2022

Slovarček

Zeleni odprti dostop pomeni arhiviranje ene od zadnjih različic avtorskega rokopisa (pred recenzijo, tj. preprint, ali po recenziji, tj. postprint), ki je bil objavljen v običajni naročniški reviji, v zaupanja vrednih repozitorijih. Odvisno od politike založnika na to vrsto odprtega dostopa lahko velja embargo, ki pa v skladu z Načrtom S ni več dovoljen.

Zlati odprti dostop pomeni objavljanje v odprto dostopnih revijah in monografijah, za katerega je potrebno plačati pristojbino (article processing charge, APC). Končne založniške različice tovrstnih objav (version of record, VoR) se lahko brez embarga arhivirajo tudi v zaupanja vrednih repozitorijih. Ta založniški model je profiten.

Diamantni odprti dostop pomeni objavljanje v odprto dostopnih revijah in monografijah brez stroškov za avtorje ali njihove institucije. Stroške objavljanja namreč krijejo založniki, ki jih pridobijo na trgu ali iz javnih sredstev. Ta založniški model je neprofiten.

Več o tipih odprtega dostopa si lahko preberete na spletni strani Odprte knjižnice.

 

Skip to content